EVS in Spain, Santiago de CompostelaS prvim oktobrom je moj dom za naslednjih 9 mesecev postalo majhno galicijsko mesto Santiago de Compostela. V okviru EVS (evropske prostovoljne službe) sem se odpravila v Španijo in moram reči, da sem se v novo okolje prav na hitro asimilirala. Santiago je krasno majhno mestece (manj kot 100.000 prebivalcev), ki predstavlja konec znamenite romarske poti. Zato je stari del mesta prečudovit, zaznamujejo ga idilične tlakovane ulice in mnoge cerkve in kapele. Mesto je tudi polno študentov, majhnih barov in restavracij, podnevi pa se mimo našega stanovanja sprehajajo gruče romarjev, napotenih proti znameniti katedrali.

Na kar sem se psihično pripravljala že pred odhodom je dejstvo, da ima na leto okrog 170 deževnih dni. Dejansko skoraj zmeraj deluje, kot da bo deževalo, tu pa tam se dejansko ulije, ampak sem se zelo kmalu navadila in zdaj ob majhnih plohah, ki so mi v Ljubljani znale pokvariti dan, tukaj sploh več ne rabim dežnika. Sploh pa, ko posije sonce, pozabiš na vse, mesto je prečudovito.Živim z dvema Francozinjama, vsaka ima svojo sobo in smo zelo zadovoljne, zmenimo se vse in ne prihaja do nikakršnih večjih

konfliktov. Stanovanje je sicer bilo potrebno temeljitega čiščenja in še zdaj ni, kot bi si želele, ampak imamo vse kar potrebujemo, predvsem pa s pozitivno energijo nabito atmosfero. Tudi naša organizacija nam poskuša pomagati koliko gre.

Cimri sta torej Francoziniji, slabo govorita angleško, zato smo prisiljene uporabljati španščino. Problem pa nastane, ko sta skupaj in ko po možnosti dobimo še kak obisk iz Luksemburga, saj vsi, razen mene, govorijo francosko. Na začetku me je to zelo jezilo, ampak trenutno je naša

španščina tako napredovala, da se francoščina uporablja v enaki meri kot angleščina. Na teden imam 3 ure španščine, ampak lahko zaprosim tudi za dodatne ure.In končno, kaj sploh počnem. Prvi teden nismo delali nič. Zgolj druženje z ostalimi prostovoljci ter tako in drugačno spoznavanje mesta. Nato sem začela z delom v centru Conxo, kjer prirejajo različne delavnice in tečaje za otroke in odrasle, hkrati pa imajo na razpolago knjižnico z računalniki in tako imenovano ludoteko, igralnico za otroke. Večinoma se v teh prostorih zadržujejo otroci od 3 do 16 let, uporabljajo računalnike, kartajo, delajo domačo nalogo ali zgolj nered. In moja naloga je, da jih na nek način nadzorujem in ohranjam red v prostoru. Včasih je to seveda nemogoče, ampak dejansko so otroci zelo zabavni in prijetni, tako da mi ni težko. Oktobra smo se

EVS in Spain, Santiago de Compostelaskupaj pripravljali na Halloween (v Galiciji t.i. »semain«). Starejši otroci so za mlajše namreč priredili hišo strahov. V to smo vložili veliko časa, dela in materiala, predvsem pa veselja, saj so tako starejši otroci, ki so dogodek pripravili, kot mlajši, ki so se ga udeležili, zelo uživali. V mesecu novembru

pa se pripravljamo na »magosto« oziroma po naše »kostanjev piknik« ter hkrati na zelo pester decembrski program.Z novembrom pa sem pričela tudi z malo drugačnim delom. In sicer se preizkušam v vodenju pogovorov v angleščini za dve skupini

odraslih in skupino dvajsetih otrok. V Španiji, kjer se angleščina ve samo na papirju, je torej to velik izziv, saj me prvo uro ni razumel nihče. Zato se zaenkrat zelo intenzivno ukvarjam s pripravami na te urice, saj si želim, da bi bili udeleženci zadovoljni in da bi od tega dejansko kaj odnesli. Kot vsi prostovoljci, smo tudi me sredi oktobra odpotovale na on arrival meeting v severno regijo la Riojo, znano po odličnem rdečem vinu. 7 dni spoznavanja, učenja in druženja s prostovoljci iz različnih delov Španije, nam je pustilo ne samo lepe spomine, ampak predvsem veliko kontaktov, zelo

uporabnih kontaktov za potovanje po preostali Španiji. V mojem načrtu je odpotovati kam vsaj enkrat na mesec in zaenkrat vse kaže zelo dobro.Moram priznati, da se odkar sem prispela počutim odlično in me bolj kot karkoli drugo skrbi, da se bo čas še prehitro iztekel. V določenih trenutkih sicer pogrešam družino in prijatelje, ampak se s tem ne obremenjujem, saj tukaj prestajam eno izmed najdragocenejših izkušenj mojega življenja.

Urška Borko, EVS volunteer from 01/10/2010 to 30/06/2011

INTERCULTURALITY IN NEIGHBORHOODS